Zgodba 5
From Civilmedia
"Ni ga bilo", je polglasno zamomljala Olga in pobrala ceno s solate. Vanja obožuje rukolo, še posebno Olgino, ki jo sveže predelano vsako jutro dostavi na tržnico.
"Cink je zame ključen element", ji je vedno pravil, ko je po žepih iskal drobiž. Čeprav Vanja danes ne bo jedel rukole, je njegov čas že zdavnaj zapolnjevala skrb za njegovo ljubo RX vulgaris. 'Vulga', kot ji je v navalu dobre volje pravil, je izginila iz njegove torbe s trdnimi poliestrskimi platnicami in dvojnim dnom. Prašna cesta, po kateri so mimo drveli avtomobili, je v njegovih očeh izginjala šele na koncu obzorja. Ob ravni neskončni cesti je sklenil odložiti prtljago in sesti.
Nikoli si ni mislil, da bo skozi prostor-čas moral potovati na štop. Problem ni bil v tem, da je to pač pred njim že nekdo počel, Vanja se z izvirnostjo ni pretirano obremenjeval, vedel je, da se ideje – in svetovi – po verjetnostnih izračunih ponavljajo na vsakih 2,48 tisoč let, večji problem so mu predstavljali verjetnostni izračuni, ki zadevajo možnost, da se bosta v tako fino zakrivljenem vesolju naključno našla ljuba prijatelja... Da bo našel, naletel na Vulgo. Le kdaj in kako je presneto bioone ušlo iz potovalke?? Če ni padlo v Olgino rukolo ali v kak drug zaboj z zelenjavo, medtem ko se je Vanja motal po tržnici, potem se bosta po naključju lahko zopet srečala prav tu – čez 3,028 milijonov let. In takrat bo prav gotovo prepozno. Tako dolgo ne obstajajo niti planeti, kaj šele uboga tridimenzionalna preslica Vulga – da o rukoli, po kateri se mu je že pošteno tožilo, sploh ne govorimo.
Pomanjkanje cinka je Vanji upočasnilo gibe in vezja do misli, a vseeno se je dvignil na utrujene noge in sklenil še enkrat odpreti zadrgo na kovčku. Kdo ve, mogoče je to trenutek tik preden se začne odštevanje do 3,028 mil. let in je Vulga "spet" v kovčku...
Zaprl je oči. - Vedel je, kaj mu je bilo storiti. Nobenih matematičnih črev iz kombinatorike ni potreboval. Poznal je skrivnost starih Varvarskih mojstrov. - Najprej si jo je moral vizualizirati in jo 60 sekund brez dihanja zreti. Po 60s, takoj ko je globoko vdihnil, pa je moral podobo zarotirati za 312°13' v nasprotni smeri urinega kazalca. - In rešitev se mu je izkristalizirala. V duhu je prebral znake TRNOVO 2010 - destinacija in čas, kjer se bo Vulga znova pojavila. Tja se bo odpravil. Dvignil je roko in jo zvil v štoparsko znamenje.
Ustavil mu je nezgovoren plutovoxis. Rekel je, da ga lahko zapelje samo do Šiške 2010. Do Trnovega 2010 pa potem ni bilo daleč. In sta odšla... bil je nestrpen, saj mu je že rahlo primanjkovalo cinka. Olgino rukolo je že pred časom pozobal, zadnja možnost, ki jo ima, je da se ustavi na tržnici. "Še dobro da bom prispel v Šiško, tam se bom ustavil, najedel s rukolo in priskrbel eno kilo še za Vulgo. Tako rada jo ima!" V tišini sta se peljala po neskončnih cestah, Vanja je nestrpno čakal na Šiško - 2010, saj ima še pomembne opravke!
Po ne-tako-dolgem, brezcinkovskem potovanju, se je Vanja že kar tresel od občutka veselja, ki mu bi zdaj-zdaj privrelo na dan ob vzdušju vonjave sveže mastne rukole. Ko si je v mislih že predstavljal, kako bo potekal njun pogovor, med Vanjo in staro ženico, ki bo imela nabasan štant rukole, ga nezgovorni plutovoxis le ogovori. Pravi, da sta že tu, z besedami škrt, čisto mimogrede, vpraša Vanjo, da čemu se je celo vožnjo tako tresel, in da če ima gripo, naj mu to takoj pove. Vanja, izstopajoč iz vozila, mu razloži vse, od svoje rastlinice pa do stare ženice. Ko se zahvali in že zaloputne vrata, mu skozi okno zakriči: "Pa ti, nespametni kiborg, VEŠ, da je danes nedelja?" in v smehu odpelje.
Vanja se obrne in mu po poleženem prahu, ki ga je zdaj-zadovoljni plutovoxis povzročil, pogled obstane na prazni tržnici. Padel je na kolena in izjokal svojo zadnjo kapljico cinka.
