Zgodba 4

From Civilmedia

Skoraj so naju že dohiteli. Če ne bi mojih pljuč poganjala Vulgaris, bi bila zdajle popolnoma zadihana. Spet potipam svoj obloženi levi žep temnega plašča, ki uspešno prikriva moje iznakaženo telo. Še si tu, pomislim. Zašepeta mi, naj pohitim. Njihovi psi so naju že skoraj dohiteli. Še nikoli niso bili tako vztrajni. Na vrhu se začne prikazovati streha neke koče. Med tekom odskočim od nekega nagrmadenega drevja in ga potisnem v globino, psom naproti. Vsaj nekaj časa nama prihrani. Hitro vdrem v kočo in se sesedem za zaloputnjenimi vrati. Kmalu slišiva renčanje za zidovi. Sežem v žep in jo potegnem ven. Pobožam ji mehanski listek.

Seveda ne gre za navadno leseno kočo, v kleti je nameščen eden od neštetih vstopno-izstopnih potovalnikov (njihovi predniki so bile arhaične telefonske govorilnice). Ampak pustimo zdaj zgodovino potovalnikov. Hitro vnesem koordinate. Trnovo-2010. Psi se že zaženejo v prosojno steno potovalnika, a že v naslednjem trenutku zbledijo. Liste vulgaris si prislonim k dihalnemu organu. Od živčnosti kar ne neham sopsti, res so me skoraj raztrgali tile psi. Pa še vseeno. Rajši psi kot njihovi lastniki, ki so me samo zaradi mojih dvojnih spolovil obtožili čarovništva. Moja spolovila bodo v Trnovem-2010 prednost. Tja se zatečejo taki kot sem jaz. RX Vulgaris mi vrača sapo. Barve se zlivajo in neznosen hlad pritisne med potovanjem. Z RX Vulgaris trepetava.

Diham, pomislim pri sebi in odprem oči, napolnjene z močefitom. Potovanje je preseglo časovne koordinate. RX Vulgaris je prebledela prislonila list na moje prsi. Tu sva. Končno! Odkar so v koordinate vgradili mehansko budilko, je bilo nemogoče zamuditi na tradicionalno podelitev Bevkovega prstana. Vanja se je privadila na spol, število in sklon. V Trnovem ni bila ono. Spol se ji je vgradil v sam jezik. Tega ne bo pozabila omeniti na podelitvi za presežke v biomehanični reprodukciji. Mehanski listek ji je spolzel po reži, ki so ji rekli usta. RX Vulgaris je še vedno trepetala od strahu pred podivjanimi psi.

Konec je, ji prišepne Vanja, ni nama treba več bežati.

Zadovoljno potežka njen mehanski listek. V njem se je pretakalo vedno več mehanske energije. V zaodrju nista bila opažena. Ostali nagrajenci so ju pustili sama med štirimi stenami. Pod vrati je bilo opaziti sence štirinožnih psov, ki so z renčanjem v sobico pihali žvepleni zadah. Tega tu, v zaodrju Cankarjevega doma, nista pričakovala. Psi so jima še vedno sledili.

Ali pač ne? Sem si vse skupaj zamislilo? Blodim? Povezovalec slovesne prireditve pokuka skozi žametne zavese in mi pomigne: »Ste pripravljeni?« Tudi ta nesrečnež misli, da naju je zaradi »zmešnjave spolov«, kot najino mnogoterost vljudno opišejo tukajšnji gospodarji psov, najbolj varno nagovarjati v množini. A čakaj, se opomnim, kakšni gospodarji psov nekaj, tu stojiva zato, ker so v Trnovem gospodarji pod rušo, psi prevzgojeni v neškodljive cucke in vodnike slepih, tudi dvospolnih, in tako je ves moj strah odveč.

Vanja globoko zajame zrak in RX Vulgaris nameni spodbuden nasmešek, saj je žveplena razjeda, njen vonj, v to zaodrje očitno prišlo iz spomina, daljnega spomina. Vanja pokima, zavese se razpro, žarometi jo zaslepijo, za hip, potem se zave, da jo povezovalec programa, znani LGBTIQFPA aktivist/ka, vodi k mikrofonu, kjer mora povedat vse, vse kar jim gre, tudi tukajšnjim, in potem, če se prej ne zgrudi, mora zavrnit nagrado.

»Spoštovane, spoštovano, spoštovani! Kot veste, sem tukaj z enim samim razlogom... Podelitev te nagrade je za moj obstoj zelo pomembna in upam, da se tega zavedate! Sedaj nisem več ono, temveč ona, saj so mi v jezik vgradili spol ženske. Sem ženska z dvema prednostma, sama se lahko oplodim ter diham lahko tudi pod vodo. Vašo nagrado bi z veseljem sprejela, vendar je ne morem, ne smem. Kajti če to naredim, me ne bodo sprejeli v Trnovem. Vem, da sem ženska, vendar, če me uradno kvalificirate kot tako, ostanem brez doma, na katerega tako nestrpno čakam. Tam je zelo pomembno, da smo vsi enaki, vsi dvospolniki, vsi »ono«. Torej vašo hvalevredno nagrado zavrnem. Mogoče čez desetletje ali dva, ko bo drugače. Se vidimo v naslednji revoluciji!«