Zgodba 2
From Civilmedia
Nekega običajnega popoldneva, ko je bilo sonce še visoko na nebu, se je Vanja skrival v rastlinjaku. Ta kiborg, včasih fant, včasih dekle, nikoli ni hodil ven, ko so sončni žarki božali rastlinje, neskončne trakte letečih avtomobilov in lebdečih hiš. Ta čas je raje preživel z RX Vulgaris, saj je bil takrat najboljši čas za izmenjevanje energij, takrat je bil Vanja moški, katerega je RX Vulgaris ljubila.
A kaj, ko so sončni žarki le redko pokukali iz gostih temnih oblakov, ki so se desetletja nabirali na nebu.
Vanja je obril svoja poraščena ramena z eno samo žiletko. Dlake so bile edini razpoznavni znak, ko se je njegovih prsi oklepala RX Vulgaris. Vedel je, da jo bo gladka koža zmedla in odvrnila od izmenjave sokov. Vanja je še zadnjič napudral svoje bujne prsi in si mednje zataknil čip. Nedrček je komaj poveznil čez prsi, toliko mlečnih žlez se je že nabralo v njih. Vsega tega RX Vulgaris ni mogla niti slutiti. V fazi produkcije klorofila se je le nemo oklepala steklenih sten rastlinjaka. Mimo so brzela ogromna kolesa cestnih vlakov. Brez zvokov so se kolesa nemo sukala v nedefinirano smer. Kot bi jih vodil le perpetuum mobile, brez šoferja za volanom. Čas je polzel skozi neutrudno kolesje, dokler klorofil ni nabreknil in napel mesnate liste. To je bil znak za konec hibernacije. Vanja se je tega dobro zavedala, preden se je odločila RX zaliti z nutricidi.
Dnevi z Vulgaris so hitro minevali, Vanja je bil zadovoljen. Dokler nekega dne ne prejme nekega sporočila. Čisto iz sebe pridivja v rastlinjak in meni nič, tebi nič, kar grobo zagrabi svojo biomehanično ljubezen in v paničnem glasu izjavi: »Skozi čas bova morala!«. Mudilo se je. Kar naenkrat vso to mirno okolje, v katerem sta simbiozneža preživela večino svojih življenj, ni bilo več varno. Panično je Vanja začel poskakovati naokoli in zgrabljati nekaj bližnjih predmetov. Mudilo se je. RX je delovala zmedeno. »Čez minutko ti bom vse razložil«, pravi Vanja, trepljajoč svojo Vulgaris. »Vse, kar vem je, da bodo naš planet uničili v naslednje pol ure, in da imava manj kakor 20 minut, da prispeva do gozda.«
Ne kateregakoli gozda, ampak do drevoreda ob Gradaščici na robu Trnovega. Leta 2010 so tam osnovali podzemno skladišče devterionskih konic, orožje, s katerim bodo l. 2180 obstreljevali vse neposlušne planete kolonije, kamor so poslali kiborge kot delovno silo. Toda marsikateri kiborg se je tako kot Vanja rajši udejstvoval v rastlinjaku, poležaval v kakšnem drugem prijetnem klimatsko urejenem prostoru s svojo družico ali drugom rastlinske ali živalske vrste. Nič ni razlagala svoji RX Vulgaris, čeprav ji je pojasnilo o hitrem premiku obljubila. Vanja in presenečena Vulgaris sta se znašli ob Gradaščici. To je bilo to. Treba je bilo ukrepati hitro in rešiti svoje ljubo domovanje. Znašli sta se na ravni strehi skladišča devterionskih konic.
Vanja je RX vzelo iz žepa in jo dvignilo visoko v zrak, da so jo obžarili žarki zahajajočega sonca. »Napoji se, napoji se«, klorofilček moj, si je v otroškem napevu zapelo Vanja in medtem ko je RX vračal v mračni, a varni žep, Vanja ni mogel drugače, kot da se je spet prepustil klorofiliji – fantaziji o tem, kako leži na gozdni jasi varnega gozda, leži tako dolgo, da njegovo telo začnejo obraščati prej pomendrane vitice mehanorastlin, medtem ko se RX, posajena na njegove prsi, s svojimi končiči in mehano listki začne počasi ovijati okrog njegovih bujnih prsi. Čas se meri v stoletjih ... Vanja se spotakne in se nič ne obira, steče po temnem hodniku in odpira vsa vrata, s komolcem v jeklene pregrade dela velike luknje, da bo kasneje, ob povratku, iz njih v hipu izvlekel po eno konico, ravno prav, da jih po eno na glavo usmeri v inženirje, ki so svoje znanstveno delo z devteroni prepustili pohlepu politike ...
Obenem, ko je hitelo in vlamljalo v skladišča, je Vanja vedelo, da zna biti ta herojska gesta tudi njun konec. Nežno je pritisnilo dlan ob nabrekli žep, RX Vulgaris je zvedavo pokukala iz svojega rastlinje-mehanskega zavetja in Vanja jo je počohala po temno zelenih cvetnih listih. »Bo?« je vprašala in potem v odgovor na svoje obupano vprašanje stegnila roko v prvo sobo s konicami. Z orožjem pod pazduho se je vračala na streho. Ko je vzela zadnjo, se je spet spotaknila na istem mestu kot pri vstopu. Zaklela je, hotela pobrati izpuščeno konico in opazila, da se je devteron razlil po tleh, po tleh, katerih več ni bilo, tako kot ni bilo več stavbe ne zelene vrbe ob njej. Kot vsak čas ne bo niti delavcev niti kolonij niti prihodnosti, ampak samo še lebdenje v večni klorofiliji ...
